Verjamemo, da ste že večkrat prebrali to besedo – še posebno na tujih forumih. In po vsej verjetnosti niste (tako kot tudi mi na začetku) točno vedeli, kaj je to.

Gutload oziroma Gut loading je proces, kjer s hrano izboljšamo hranilno vrednost živali, ki jo bomo ponudili za hrano drugi živali. Na začetku se sliši malce zakomplicirano, vendar v praksi pa sploh ni. Ta izraz največkrat slišimo v povezavi z žuželkami. Gutload je hranjenje žive hrane vašega ljubljenčka, preden jo ta poje – hranilne vrednosti npr. izboljšamo zaradi tega, da vaš ljubljenček pojé bolj hranljiv obrok. Črički, mokarji, zofobi in druge žuželke, ki se pogosto uporabljajo kot hrana, zanje nimajo veliko hranilne vrednosti, če pred kratkim niso jedli obroka. Z polnjenjem črevesja plena bodo vaši ljubljenčki zaužili ne le žuželke, ampak tudi vse, kar so žuželke pravkar pojedle.

Kako pa to sploh poteka?

Dober “gutload” žuželk mora biti sestavljen iz hranljivega sadja, zelenjave, žit ali hrane, pripravljene posebej za ta namen (na primer Repashy Bug Burger), skupaj z dodatkom kalcija, vitamini in minerali. Žuželke so tako ali tako skoraj neprenehoma lačne, tako da bodo z veseljem pojedle pripravljeno hrano. 

Dodatek kalcija je glavni poudarek pri gutloadu. Opravljene raziskave so pokazale, da je potrebno živo hrano ponuditi ljubljenčkom med 24-72 ur po tem, ko smo jim izboljšali hranilne vrednosti. Če čakate več kot tri dni, da ponudite “gutloadano” hrano svojim ljubljenčkom je to enako, kot da tega procesa sploh ne bi počeli. Koristno je tudi že samo hranjenje različnih žuželk, tako da lahko res variiramo med obroki. Tudi vitamin A in D lahko dodamo v prehrano žive hrane.

Zakaj je pomembno?

Plazilci in dvoživke, ki jedo predvsem žuželke, se zanašajo na prehrano teh žuželk, da rastejo in ostanejo zdravi in močne. Če iz svoje prehrane ne zaužijejo ustreznih hranil, lahko razvijejo različne zdravstvene težave.

Presnovna bolezen kosti, znana tudi kot sekundarni prehranski hiperparatiroidizem, je ena pogostih zdravstvenih težav, ki lahko prizadene hišne ljubljenčke. Ker bi moralo gutloadanje vključevati dodatek kalcija in hrano, ki vsebuje ustrezne vitamine – žuželke, ki ne vsebujejo teh mineralov ne bodo vaših plazilcev ali dvoživk oskrbele z dovolj koristnega kalcija in vitamina D, kar vodi do krhkih kosti. Kosti se lahko tudi upognejo in zlomijo, lahko se pojavi tresenje mišic in lahko se razvije celo paraliza, če se bolezen dovolj poslabša. Temu se lahko izognemo, če je kalcij v živi hrani (ali pa je posipana!), če je na voljo ustrezna UVB razsvetljava in je vitamin D prisoten v hrani bodisi naravno ali kot dodatek.

Kaj izbrati za izboljšanje hranilne vrednosti?

Ko izbirate blagovno znamko prehrane za žuželke, si oglejte seznam sestavin in zagotovljeno analizo. Zajamčena analiza mora vsebovati manj kot 20% beljakovin in uravnoteženo razmerje med kalcijem in fosforjem. Poiščite sestavine, kot so lucerna, sadje, užitno cvetje, kalcijev karbonat in cvetni prah. Izogibajte se nepotrebnim kemikalijam in umetnim barvilom / okusom.

Ko izbirate sveža živila, ki jih boste hranili žuželkam, izberite sadje in zelenjavo, ki vsebuje hranljive snovi in vsebuje malo fosforja. Uporaba različnih živil bo pri žuželkah spodbudila samoizbirno vedenje, kar pogosto privede do boljšega apetita in bolj zaokrožene prehrane. Tu je kratek seznam sadja in zelenjave, ki jo lahko uporabite za prehrano:

• želodova buča
• lucerna
• robide
• regrat (listi in cvetovi)
• ohrovt
• morske alge
• buča
• spirulina
• rumene buče

Praviloma velja, da če je varno, da lahko plazilec poje vrsto sadja in zelenjave, je potem tudi varno za žuželke. Dodamo jim lahko tudi cvetni prah (na primer Dragon flower power), ki med drugim tudi podpira zdravo črevesno floro plazilca. Seveda pazite, da hrano žuželk redno čistite, da preprečite nastanek plesni. Plesen lahko ubije žuželke ali pa povzroči bolezen pri vašemu ljubljenčku!

Pri vsej izbrani zelenjavi in sadju pazite, da je pridelana na biološki način – saj kakršnekoli sledovi škropiv/pesticidov ubije žuželke.

!! Ali ste vedeli?

Plazilci ne morejo shraniti beljakovin. Po drugi strani pa žuželke (še posebno ščurki) lahko shranijo vse beljakovine, ki jih zaužijejo v obliki sečne kisline. Ko je beljakovin v prehrani malo, lahko to sečno kislino spremenijo v uporabno beljakovino. Če plazilci v prehrani dobijo preveč sečne kisline, jo zadnji mehanizem za zaščito telesa prekristalizira okoli kosti / sklepov. Žal je to precej trajna bolezen, ki jo imenujemo tudi protin oziroma putika. Kadar slišimo, da so živali dobile premočno živo hrano za jesti, to ne pomeni da je bilo preveč žuželk, ampak da so le te bile napačno hranjenje. Zato odsvetujemo hranjenje pasjih, mačjih briketov in druge hrane žuželkam, ki vsebuje več kot 20% beljakovin. Putika se kaže v močnih oteklinah okončin (okrog sklepov).

Gutload je pomemben za vse živali – agame, kameleone, leopardje gekone, biserne kuščarice, vodne in kopenske želve – vse je odvisno kaj in v kakšni obliki jim ponudimo hrano za pojesti. Ne pozabite pa tudi na svojo raznoliko in zdravo prehrano.

Žarnice grelne, pa žarnice za UVB.. cevne, spiralne, debele, tanke, na E27 navoj – saj se popolnoma izgubiš!

Zakaj jih sploh potrebujemo?

Vedeti, zakaj je razsvetljava ključnega pomena pri plazilcih v ujetništvu izjemno pripomore k dobremu počutju živali pri vas doma. Svetloba je pomembna za za vsa bitja na tem svetu – tako za dobro psihično, kakor tudi fizično počutje. Kadar smo na soncu, nam je toplo, se počutimo srečni in zadovoljni – pravtako pa prejmemo potrebne vitamine za dobro počutje in zdravje. Sončna svetloba nam pravtako pomaga pri načrtovanju dneva. Plazilci ne poznajo časa oziroma ur, ampak se ravnajo glede na sončno svetlobo – le ta jim pove, kdaj je čas za lov na hrano in kdaj je čas za počitek. Brez tega bi bili v stresu, kar ima tudi zanje negativni vpliv na njihovo zdravje.

Katera razsvetljava je pomembna?

Plazilci in dvoživke potrebujejo UVB in UVA žarke za vzdrževanje zdravega življenjskega sloga. Oboje je en izmed tipov UV svetlobe.

UVA: pogosto so povezani z aktivnostjo plazilcev – pomagajo uravnavati vedenja, kot so hranjenje, parjenje in druge podobne dejavnosti.

UVB: omogočajo sintezo vitamina D3, ki je izjemno pomemben pri presnovi kalcija in razvoju ter vzdrževanju kosti.

Različni plazilci potrebujejo različne UV sijalke. Dvoživke, pitoni, nočno aktivni in tropski gekoni potrebujejo sijalke, ki oddajajo nižji odstotek UVB (5-6%), medtem ko puščavski skinki, bradate agame, kuščarji ovratničarji, trnorepe agame in ostale dnevno aktivne puščavske vrste potrebujejo sijalke z višjim odstotkom UVB žarkov (od 10% naprej).

UV žarki ne potujejo čez steklo, moč izgubijo tudi čez mrežo – pravtako, višje kot je postavljena sijalka, manjši je doseg UV žarkov. Izjemno pomembno je, da je predvsem grelna točka tudi dobro osvetljena z UV sijalko, tako da žival prejme koristne žarke in toploto v enem. Čeprav še sijalke vedno svetijo, pa se oddajanje UV žarkov ščasoma zmanjša in popolnoma poide. Zato je vedno pomembno, da jih menjate v napisanem roku, ali pa še mogoče prej (če na sijalki piše, da oddaja UV žarke 12 mesecev, priporočamo menjavo že v 11 mesecu).

!Pomembno: sijalka more biti nameščena, da sije navpično navzdol, ne pa poševno – tako kot sonce sije navpično navzdol 

Hmmm… kaj pa potem izbrati?

Imamo sijalke z različno namembnostjo: sijalke, ki oddajajo toploto, sijalke ki oddajajo svetlobo in sijalke, ki oddajajo oboje.
UVB sijalke, kot že omenjeno, so pomembne za dobro počutje živali, po zadnjih raziskavah pa znanstveniki ugotavljajo, da čeprav je žival predvsem nočno aktivna, določen delež UV žarkov tudi prejme čez dan – izboljšala se je sama agilnost kakor tudi obnašanje. UVB sijalke moramo uporabljati samo čez dan, zvečer jih ugasnemo – s tem jim omogočimo dnevno – nočni cikel.
Če imate v stanovanju hladneje, žival pa potrebuje toplo tudi ponoči, ji toploto lahko zagotovite tudi s keramičnimi sijalkami.

UV sijalke razvrščamo v 3 glavne kategorije:
– linearne flourescenčne
– kompaktne / spiralne
– metal halidne sijalke

Linearne fluorescenčne sijalke poznamo v dveh oblikah: T8 (debelejše) in T5 (tanjše) sijalke.
T8 so starejša tehnologija in oddajajo manj močne UVB žarke.
T5 HO (high output)so novejša tehnologija, proizvajajo močnejše UVB žarke, ki penetrirajo veliko globlje v terarij (imajo daljši doseg).

Linearne fluorescenčne sijalke so najpopularnejša izbira, saj pokrivajo velik del terarija, tako da zagotavlja optimalno svetlobo.

Kompaktne / spiralne sijalke so podobne T5 žarnicam, le da so skupaj zložene in zavite, tako da so primerne za klasična E27 okovja. So manj močne kot T5 HO ali T8 sijalke, vendar se dobro obnesejo v terarijih 30-45 cm višine in 60 cm širine.

Metal halidne sijalke so unikatne, saj proizvajajo toploto, vizualno svetlobo, UVA in UVB žarke v eni sijalki.

Kako jih pa pravilno uporabimo?
Najbolj pomembno je pravilna namestitev! UVB sijalke namestimo na strop/vrh terarija, kakor je tudi sonce na nebu. Upoštevati pa je potrebno še nekaj dodatnih faktorjev:
– če imamo sijalke nameščene čez mrežo, le ta blokira velik % žarkov, tako da je potrebno vzeti sijalko, ki oddajajo močnejši % žarkov, kot pa jih žival potrebuje
– steklo in plastika popolnoma blokirata UVB žarke, tako da je sijalka totalno neuporabna
– vroča točka in doseg UVB žarkov morata biti vedno na skupnem mestu, tako da, kadar se žival sonči in greje, absorbira tudi življenjsko pomembne žarke.
– pomembno je preveriti tudi doseg žarnice – če je terarij visok 60 cm, moramo izbrati žarnico z dosegom vsaj 40 cm.

Vsak lastnik eksotičnih živali se zaveda, da je dobro zračenje en izmed ključnih faktorjev, ki vpliva na dobro počutje in zdravje živali.
Seveda se način zračenja in količina zračnega pretoka razlikuje, potrebno ga je prilagoditi posamezni vrsti živali – še pred tem, preden kupimo terarij.

Terarij se zdaj običajno prezračuje preko dveh prezračevalnih rešetk, pritrjenih na različnih straneh, ki preprečujeta nastajanje zatohlega zraka. Namestitev mreže za zračenje na sprednji strani terarija je zelo ugodna, saj pogled v terarij ostane »neoviran«. Z ogrevanjem tal z grelnimi podlogami ali kabli, razsvetljavo in grelnimi žarnicami se zrak v terariju segreje in dvigne. Del toplega zraka uhaja skozi ventilacijo, ki je običajno vgrajena v pokrov terarija, zato svež zrak priteka skozi prezračevanje, nameščeno pod drsnimi stekli na sprednji strani terarija. Kroženje zraka prispeva tudi k sušenju stekel in dekoracije.
Brez prezračevanja v spodnji tretjini terarija se v vlažnih terarijih hitro pojavi z vlago nasičen zatohel zrak, kar vodi do zarosenih stekel, lahko povzroči tudi nastanek plesni.

Seveda pa mora biti tudi prostor, kjer se terarij z živaljo nahaja, dobro prezračevan.

Kako pa je s kajenjem v prostoru, kjer se nahajajo živali?
Pri ljudeh je pasivno kajenje povezano z dihalnimi težavami, od kašljanja in kihanja do astme in kratke sape. Okužbe dihal, kot sta bronhitis in pljučnica, so tudi bolj razširjene pri ljudeh, ki vdihujejo toksine, povezane s tobakom. Nevarnost sega na povečano tveganje za pljučni rak, možgansko kap in bolezni srca. Vendar pa pasivno kajenje ni nevarno samo za ljudi … nevarno je tudi za hišne ljubljenčke. Življenje v hiši s kadilcem izpostavlja pse, mačke, predvsem pa ptice in plazilce, večjemu tveganju za številne zdravstvene težave.

Lahko razvijejo težave z dihanjem/ oziroma respiratorne infekcije, alergije, astmo in lahko celo zbolijo za rakom zaradi izpostavljenosti tobačnemu dimu. Tako da, če že kadite.. ne kaditi v prisotnosti živali, saj jim boste s tem prihranili marsikatero zdravstveno težavo.

Vsi si želimo imeti zdravega kameleona in ga obdržati čim dlje pri življenju. Čeprav je kameleon edinstven in zanimiv hišni ljubljenček, na noben način ni hišni ljubljenček, ki bi ga lahko prepustili sami sebi. Veliko je stvari, zaradi katerih lahko kameleon zboli. Iz tega razloga je treba več pozornosti nameniti vrsti hrane, ki jo jedo, vodi, ki jo pije, okolju, v katerem živi, in temperaturi, ki ji je izpostavljen. Večino bolezni lahko preprečimo, če zgoraj omenjena področja dobro spremljamo.

1. Metabolična bolezen kosti:

imenovana tudi MBD je najpogostejša bolezen, ki jo zasledimo pri kameleonih. MBD je natančneje splošen izraz, ki opisuje zbirko zdravstvenih motenj, ki prizadenejo kosti. Na primer, lahko izvirajo iz sekundarnega prehranskega hiperparatiroidizma (NSHP, ki je najpogostejši), sekundarnega hiperparatiroidizma ledvic (RSHP), hipertrofične osteopatije (HO) in osteoporoze.
Vzrok: Ta bolezen se ponavadi pojavi, ko kameleon ni izpostavljen zadostni količini UVB žarkov, lahko je krivo tudi pomanjkanje kalcija v prehrani in pa neuravnotežena prehrana.
Znaki: MBD napreduje počasi, zato je pomembna stalna kontrola. MBD se najpogosteje kaže v upognjenih nogah, mehkih čeljustih in okornosti.

Sčasoma ima lahko vaš kameleon težave s plezanjem, izgubo apetita in težave pri projiciranju jezika za hranjenje. Če vaš kameleon sploh ne uporablja jezika, je zelo pomembno, da hitro obiščete veterinarja. Težave z jezikom, ki jih fizične poškodbe ne povzročajo, so običajno znak prehranske pomanjkljivosti.

• Preprečevanje in zdravljenje: Da ne bi imeli opravka z MBD poskrbite, da žuželke obogatite z ustreznimi vitamini in kalcijem. Poleg tega poskrbite za primerno UVB svetlobo. Če pravilno skrbite za kameleona, nikoli ne sme zboleti za MBD.

2. Stomatitis

je bolezen, ki prizadene ustno votlino, jezik, nebo ali požiralnik kameleona. Pojavi se, ko se nezdravljena okužba razširi in prizadene čeljustno kost.
Vzroki: stomatitis lahko povzroči slaba oskrba živali, slaba prehrana in bakterijska okužba. Povzroča ga lahko tudi neustrezna raven fosforja in kalcija, pomanjkanje vitamina C, slaba temperaturna regulacija. Lahko pa jo povrzoči tudi poškodbe v ustnih – praske ali rane.
Znaki: Zgodnji znaki te bolezni vključujejo kopičenje rjavo-rumene snovi ob dlesnih in otekanje čeljusti. Lahko povzroči tudi izgubo apetita, če okužbe ne zdravimo pravočasno.
Preprečevanje: obvezen je seveda dnevni pregled kameleona – vse od sprememb v hoji, apetitu in stopnji aktivnosti. Poleg tega naj bodo temperature na optimalni ravni – odvisno seveda od vrste kameleona. Hranite vašega ljubljenca z raznoliko živo hrano, obogateno s kalcijem, vitamini in minerali.

3. Respiratorne infekcije:

Okužba dihal je pogosta zdravstvena težava, povezana s kameleoni. Označuje okužbo dihalnih poti kameleona. Lahko gre za okužbo zgornjih ali spodnjih dihal, odvisno od območja okužbe. Če prizadene pljuča in povzroči pljučnico, se imenuje okužba spodnjih dihal. Na drugi strani je okužba zgornjih dihal, če prizadene nosne sinuse in usta.
Vzroki: okužba je posledica prenizke temperature v terariju in previsoke/prenizke vlage ter slabega zračenja.
Znaki te bolezni vključujejo zevanje ust, izgubo apetita, oteženo dihanje in letargičnost. Drugi znaki so pokanje ali piskanje, vnetje, mehurčki okoli nosu in ust ter pretirana sluz. Če vaš kameleon smrči med spanjem, je to lahko znak te bolezni.
Preprečevanje: pomembna je dobra kvaliteta zraka v terariju oziroma odlično zračenje. Obvezno je potrebno tudi redno čiščenje iztrebkov in drugih organskih odpadkov (poginuli črički, odmrle rastline).

Zdravljenje: okužbe dihal (bodisi zgornje bodisi spodnje) so lahko usodne. Zato jih je potrebno zelo zgodaj zaznati in agresivno zdraviti. Takoj, ko sumite, da je vaš kameleon zbolel, ga nemudoma odpeljite k veterinarju. Dlje kot odlašate, večja je verjetnost, da bo vaš kameleon umrl. Močno odsvetujemo poskuse zdravljenja tega stanja doma in povsem sami. Po ugotovitvi etiologije bolezni lahko traja tudi en mesec in tudi mesec posebne nege. V tem obdobju naj bo vaš kameleon izpostavljen optimalnim temperaturam, da se bo učinkoviteje boril proti okužbam.

Znaki vključujejo zevanje ust, izgubo apetita, oteženo dihanje in letargičnost. Drugi znaki so pokanje ali piskanje, vnetje, mehurčki okoli nosu in ust ter pretirana sluz. Če vaš kameleon smrči med spanjem, je to lahko znak respiratorne infekcije.

4. Putika

Je zelo resno zdravstveno stanje in obstajata dve vrsti putike: primarna in sekundarna. Primarna se pojavi takrat, ko se kameleon hrani s preveč beljakovinsko močno hrano, medtem ko sekundarna putika povzroči drugo zdravstveno stanje. Odpoved ledvic je glavni vzrok putike pri kameleonu (sekundarna putika). Odpoved ledvic je pogost vzrok smrti pri kameleonih v ujetništvu in dolgoročno lahko privede do drugih izčrpavajočih stanj – putike, za katero je običajno značilno boleče otekanje sklepov nog. Je zelo zapleteno stanje z različnimi znaki, zato ga to bolezen mora reševati veterinar. Putika se pojavi, ko v krvi nastane presežna količina sečne kisline. Te sečne kisline običajno tečejo v krvnem obtoku in se zataknejo pri nekaterih kapilarah in s tem povzročijo otekanje in bolečino.
Znaki: zmanjšana gibljivost, otekanje sklepov, prekomerno pitje, izguba apetita in ekstremna agresivnost, zlasti ko se dotaknemo sklepov. Tudi vaš kameleon lahko kaže znake bolečine pri hoji, plezanju in ga lahko vidite, da stoji na treh nogah namesto na štirih (običajno ne stoji na eni od zadnjih nog).
Preprečevanje: ledvični kamni in putika sta običajno posledica dehidracije in beljakovinsko močna hrana (odsvetujemo hranjenje pasjih in mačjih briketov živi hrani, ki jo želimo ponuditi našim ljubljenčkom – velja za vse živali, ne samo kameleone).

Zdravljenje: prepustite ga veterinarjem. Vključuje ga predpisovanje zdravil, ki bodo raztopile sečne kristale, ali dejansko operacijo kameleona za odstranjevanje sečnih kristalov.

Druge težave, ki jih lahko imajo kameleoni, pa niso bolezni:

• dehidracija
• opekline
• zastoj jajc v jajcevodih (samice)
• edem
• okužba z notranjimi in zunanjimi paraziti (gliste in pršice)

Mokarji  so zelo pogosta hrana, ki jih ponudimo plazilcem, z njimi pa lahko hranimo tudi ptice, določene žužkojede sesalce – primerni pa so tudi kot vaba za ribolov. Mokarji veljajo za žuželke, ki jih v ujetništvu zelo enostavno gojimo oziroma razmnožujemo. V preteklosti so te nezahtevne žuželke gojili v čisto enostavnih mešanicah in zaradi tega so bili polni maščob in za žival ne preveč zdravi. Takšen sloves imajo še danes. V današnjih dneh se mokarjev zaradi razmeroma nizkih cen v trgovinah več za lastno rabo ne splača množiti.

Od ličinke do hrošča

Mokarji so v bistvu ličinke mokarjevega hrošča (Tenebrio Molitor) iz družine črnih hroščev (Tenebrionidae). Izraz “mokar” uporabljamo v pogovornem dialektu. Ličinke mokarjev so podobne ličinkam velikega črnega hrošča (Zophobas Morio), ki so večje od mokarjev – podobne so pa tudi ličinkam sijočemu črnemu hroščku (Alphitobius diaperinus), ki pa so manjši.

Razvojni cikel mokarja

Telo odraslih hroščev velikega mokarja je temno rjave do črne barve in lahko doseže dolžino do 2 cm. Ličinke so dolge 2,5 cm in več ter rumenkasto-bele barve. Razvojni krog velikega mokarja traja od 280 do 630 dni, odvisno od temperaturnih razmer. Običajno razvoj ličinke traja 3 do 4 mesece, lahko pa razvoj poteka tudi do 18 mesecev. Odrasli hrošči živijo do 3 mesece.

Mokarji so klasičen škodljivec, ki se prehranjujejo z žiti in žitnimi izdelki, še posebno z moko. Ker so hrošči nočno aktivni, običajno opazimo povzročeno škodo še komaj na izdelkih. Tudi v naravi širom Evrope lahko najdemo mokarje. Prehranjujejo se z trohlim lesom in ostalimi organskimi odpadki. Najdeni so bili tudi v ptičjih gnezdih, kjer se prehranjujejo z iztrebki. Pupe prezimijo, nato se v pomladnih mesecih razvijejo v odraslega hrošča – tako se cikel v naravi obrne v enem letu.

Prehrana mokarjev

Za hrano jim ponudimo mešanico suhe hrane predvsem rastlinskega izvora. Nasipamo jo v posodo v višino prsta. Ličinke se bodo premikale skozi in po hrani. Sestava prehrane je odločilna, saj odloča o hranilni vrednosti mokarjev. Raznolikost lahko prinaša prednosti, lahko pa tudi slabosti.

Receptov je veliko, glavna sestavina pa so pšenica in oves v obliki kosmičev in otrobov. Tako da imamo na izbiro:

• ovsena kaša
• pšenični otrobi
• moka iz žit
• drobljenec toast kruha
• krušne drobtine
• koruzni zdrob
• pšenični zdrob
• in še več..

Ovsene kosmiče jim dodamo zaradi stabilizacije substrata, tako da se mokarji lažje premikajo. Glavni “dobavitelj” energije je pa moka. Sveža hrana je pa dober “dobavitelj” vode, ki jo lahko mokarjem ponudimo v obliki različnega sadja in zelenjave – od jabolk, kumaric, korenčka, regrata, različne solate, pomaranč in podobno.

Pozor: posode z vodo ne potrebujejo, saj ličinke in hrošči ne vedo plavati in bi se utopili.

Mokarji za raznoliko prehrano tudi drugim živalim, ne samo v teraristiki

Nekateri lastniki akvarijskih rib ponudijo mokarje (ličinke) tudi za posladek med običajno hrano. Paziti je potrebno, da rib z mokarji ne hranimo prepogosto, saj veljajo samo kot posladek. Hitinski ovoj mokarja ribe ne prebavijo najbolje in tudi analitska sestava zanje ni najboljša.

Marsikdo ne ve, ampak tudi veliko glodalcev potrebuje beljakovine živalskega izvora. V naravi jedo hrčki, skakači, ježi, leteče veverice in ostali žužkojedci različne ličinke. V ujetništvu želimo seveda živalim ponuditi raznoliko in kakovostno hrano, zato pa živa hrana ne sme manjkati. Iz tega vidika jim zato hranimo tudi mokarje in ostalo živo hrano.

Mokarji so odličen vir proteinov in poslastica tudi za žužkojede divje ptice, kot so taščice, stržki in ostale. Ponudimo jih pa lahko tudi kokošim, saj jim mokarji zagotavljajo beljakovine živalskega izvora in potrebne maščobe, še posebej pozimi. Primerni so tudi za vzgojo piščancev, saj jim s hranjenjem živih mokarjev vzpodbudimo in “priučimo” lovski nagon.