Mokarji – kalorične bombice

Mokarji  so zelo pogosta hrana, ki jih ponudimo plazilcem, z njimi pa lahko hranimo tudi ptice, določene žužkojede sesalce – primerni pa so tudi kot vaba za ribolov. Mokarji veljajo za žuželke, ki jih v ujetništvu zelo enostavno gojimo oziroma razmnožujemo. V preteklosti so te nezahtevne žuželke gojili v čisto enostavnih mešanicah in zaradi tega so bili polni maščob in za žival ne preveč zdravi. Takšen sloves imajo še danes. V današnjih dneh se mokarjev zaradi razmeroma nizkih cen v trgovinah več za lastno rabo ne splača množiti.

Mokarji so v bistvu ličinke mokarjevega hrošča (Tenebrio Molitor) iz družine črnih hroščev (Tenebrionidae). Izraz “mokar” uporabljamo v pogovornem dialektu. Ličinke mokarjev so podobne ličinkam velikega črnega hrošča (Zophobas Morio), ki so večje od mokarjev – podobne so pa tudi ličinkam sijočemu črnemu hroščku (Alphitobius diaperinus), ki pa so manjši.

Razvojni cikel mokarja

Telo odraslih hroščev velikega mokarja je temno rjave do črne barve in lahko doseže dolžino do 2 cm. Ličinke so dolge 2,5 cm in več ter rumenkasto-bele barve. Razvojni krog velikega mokarja traja od 280 do 630 dni, odvisno od temperaturnih razmer. Običajno razvoj ličinke traja 3 do 4 mesece, lahko pa razvoj poteka tudi do 18 mesecev. Odrasli hrošči živijo do 3 mesece.

Mokarji so klasičen škodljivec, ki se prehranjujejo z žiti in žitnimi izdelki, še posebno z moko. Ker so hrošči nočno aktivni, običajno opazimo povzročeno škodo še komaj na izdelkih. Tudi v naravi širom Evrope lahko najdemo mokarje. Prehranjujejo se z trohlim lesom in ostalimi organskimi odpadki. Najdeni so bili tudi v ptičjih gnezdih, kjer se prehranjujejo z iztrebki. Pupe prezimijo, nato se v pomladnih mesecih razvijejo v odraslega hrošča – tako se cikel v naravi obrne v enem letu.

Prehrana mokarjev

Za hrano jim ponudimo mešanico suhe hrane predvsem rastlinskega izvora. Nasipamo jo v posodo v višino prsta. Ličinke se bodo premikale skozi in po hrani. Sestava prehrane je odločilna, saj odloča o hranilni vrednosti mokarjev. Raznolikost lahko prinaša prednosti, lahko pa tudi slabosti.

Receptov je veliko, glavna sestavina pa so pšenica in oves v obliki kosmičev in otrobov. Tako da imamo na izbiro:

• ovsena kaša
• pšenični otrobi
• moka iz žit
• drobljenec toast kruha
• krušne drobtine
• koruzni zdrob
• pšenični zdrob
• in še več..

Ovsene kosmiče jim dodamo zaradi stabilizacije substrata, tako da se mokarji lažje premikajo. Glavni “dobavitelj” energije je pa moka. Sveža hrana je pa dober “dobavitelj” vode, ki jo lahko mokarjem ponudimo v obliki različnega sadja in zelenjave – od jabolk, kumaric, korenčka, regrata, različne solate, pomaranč in podobno.

Pozor: posode z vodo ne potrebujejo, saj ličinke in hrošči ne vedo plavati in bi se utopili.

Mokarji za raznoliko prehrano tudi drugim živalim, ne samo v teraristiki

Nekateri lastniki akvarijskih rib ponudijo mokarje (ličinke) tudi za posladek med običajno hrano. Paziti je potrebno, da rib z mokarji ne hranimo prepogosto, saj veljajo samo kot posladek. Hitinski ovoj mokarja ribe ne prebavijo najbolje in tudi analitska sestava zanje ni najboljša.

Marsikdo ne ve, ampak tudi veliko glodalcev potrebuje beljakovine živalskega izvora. V naravi jedo hrčki, skakači, ježi, leteče veverice in ostali žužkojedci različne ličinke. V ujetništvu želimo seveda živalim ponuditi raznoliko in kakovostno hrano, zato pa živa hrana ne sme manjkati. Iz tega vidika jim zato hranimo tudi mokarje in ostalo živo hrano.

Mokarji so odličen vir proteinov in poslastica tudi za žužkojede divje ptice, kot so taščice, stržki in ostale. Ponudimo jih pa lahko tudi kokošim, saj jim mokarji zagotavljajo beljakovine živalskega izvora in potrebne maščobe, še posebej pozimi. Primerni so tudi za vzgojo piščancev, saj jim s hranjenjem živih mokarjev vzpodbudimo in “priučimo” lovski nagon.